Malo se ve o tem, kaj se dogaja za zaprtimi vrati zaporov, policijskih postaj, zavodov za duševno zdravje in podobnih ustanov. Zato je bila leta 1987 sprejeta Konvencija o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, ki je začela veljati v letu 1989. Konvencija dopolnjuje varstvo, zagotovljeno z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, z ustanovitvijo Evropskega odbora za preprečevanje mučenja (CPT).
Ta odbor sestavljajo neodvisni in nepristranski strokovnjaki, ki imajo znanje in izkušnje z različnih področji, med katerimi so pravo, medicina, izvrševanje kazenskih sankcij in politika.
CPT obiskuje kraje pridržanja, kot so zapori, zavodi za mladoletne prestopnike, policijske postaje, vojašnice ali psihiatrične bolnišnice, da vidi, kako ravnajo s pridržanimi osebami.
CPT ima neomejen dostop do vseh takih prostorov in se s pridržanimi osebami lahko pogovarja na samem. Stike lahko naveže tudi s katerokoli drugo osebo, ki mu lahko priskrbi ali da pomembne informacije, vključujoč nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami.
Cilj delovanja odbora je zlasti utrditi varstvo pridržanih oseb in zapornikov pred mučenjem in nečloveškim ali ponižujočim ravnanjem ali kaznovanjem, ne pa obsojati države zaradi zlorab. Ko odbor konča svoj redni ali ad hoc obisk v določeni državi, pošlje poročilo, v katerem lahko od prizadete države zahteva informacije ali poda svoja priporočila in pripombe. Država mora nato v šestih mesecih poslati vmesni ali začasni odgovor na poročilo, v dvanajstih mesecih pa mora na poročilo odgovoriti v celoti. Poročila odbora za preprečevanje mučenja in odgovori prizadetih držav so sicer zaupni, vendar je postala običajna praksa, da države pristanejo na njihovo objavo.
Če izjemoma kaka država ne sodeluje z Odborom, se ta lahko odloči, da se o tem javno opredeli.
Za obisk spletne strani Sveta Evrope o CPT-ju kliknite tukaj