COE

Konvencije Sveta Evrope

Na kratko o konvencijah in sporazumih Sveta Evrope

Evropske konvencije in sporazumi se oblikujejo znotraj institucionalnega okvira Sveta Evrope. Pogajanja se zaključijo z odločitvijo Odbora ministrov, ki sprejme besedilo pogodbe. S tem pogodba postane na voljo za podpis državam članicam Sveta Evrope. Evropske konvencije in sporazumi kljub vsemu niso pravni akti Sveta Evrope. Pravno veljavnost pridobijo izključno na podlagi pripravljenosti držav članic Sveta Evrope, da te pogodbe podpišejo in ratificirajo.

Tako »konvencija« kot »sporazum« imata enak pravni učinek. Edina razlika je v postopku sprejemanja s strani države podpisnice. Medtem ko je potrebno evropsko konvencijo podpisati in ratificirati, evropski sporazum ni nujno podvržen postopku ratifikacije. Končne določbe, ki jih je sprejel Odbor ministrov leta 1963 in spremenil leta 1980, vsebujejo tudi določila, ki se nanašajo na postopke pristopa k sporazumom in konvencijam za države ne-članice Sveta Evrope. Te določbe jim omogočajo le, da podajo svoj pristanek k pogodbi.

Generalni sekretar Sveta Evrope je depozitar originalnih izvodov evropskih konvencij in sporazumov. Po pravilu predseduje njihovemu podpisu in njemu so predani instrumenti ratifikacije, sprejema ali pristopa. Odgovoren je tudi za opombe v končnih določilih.

Sledeč praksi Odbora ministrov iz leta 1965 se ponekod skupaj s pogodbo objavijo tudi razlagalni memorandumi. Ta poročila, ki jih pripravijo odbori strokovnjakov, zadolženi za oceno določene evropske konvencije ali sporazuma, in so objavljena s pristankom Odbora ministrov, lahko olajšajo izvajanje določil pogodb, čeprav niso del instrumentov, ki zagotavljajo njihovo uradno razlago.

Za obisk spletne strani Sveta Evrope o konvencijah in sporazumih kliknite tukaj