Članica Sveta Evrope lahko postane vsaka evropska država pod pogojem, da sprejema načelo vladavine prava in jamči človekove pravice in temeljne svoboščine vsakomur, ki je pod njeno oblastjo.
Svet Evrope je meddržavna organizacija, katere cilji so:
varovati človekove pravice, pluralistično demokracijo in pravno državo;
ozaveščati ljudi in spodbujati razvoj evropske kulturne prepoznavnosti in raznolikosti;
iskati rešitve za probleme, s katerimi se srečuje evropska družba (zapostavljanje manjšin, sovraštvo do tujcev, nestrpnost, varstvo okolja, kloniranje ljudi, aids, mamila, organiziran kriminal itd.);
pomagati pri uveljavljanju trdne demokracije v Evropi s podporo političnim, zakonodajnim in ustavnim reformam.
Svet Evrope je 5. maja leta 1949 ustanovilo 10 držav (Belgija, Danska, Francija, Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Švedska, Združeno kraljestvo), v avgustu 1949 pa sta se jim pridružili še Grčija in Turčija; v Svetu Evrope je danes 47 držav članic*: Islandija in Nemčija (1950), Avstrija (1956), Ciper (1961), Švica (1963), Malta (1965), Portugalska (1976), Španija (1977), Lihtenštajn (1978), San Marino (1988), Finska (1989), Madžarska (1990), Poljska (1991), Bolgarija (1992), Estonija, Litva, Slovenija, Češka republika, Slovaška, Romunija (1993), Andora (1994), Latvija, Albanija, Moldavija, Ukrajina, Makedonija (1995), Rusija in Hrvaška (1996), Gruzija (1999), Armenija in Azerbajdžan (2001), Bosna in Hercegovina (2002), Srbija (2003), Monako (2004) ter Črna Gora (2007).
* maj 2007
Sveta Evrope ne bi smeli zamenjevati z Evropsko unijo. To sta dve popolnoma različni organizaciji. Res pa je, da so vse države članice Evropske unije tudi članice Sveta Evrope.
Belorusija
Japonska, Kanada, Mehika, Sveti sedež in Združene države imajo status opazovalca v medvladnih telesih Sveta Evrope (Odboru ministrov).
Izrael, Kanada in Mehika pa v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope.
Evropska palača v Strasbourgu (Francija) je sedež Sveta Evrope. Arhitekt: Henry Bernard
Notranjost Evropske palače
Svet Evrope rešuje vsa pomembnejša vprašanja evropske družbe razen obrambe. Njegov program dela obsega človekove pravice, medije, pravno sodelovanje, socialno usklajenost, zdravstvo, izobraževanje, kulturo in kulturno dediščino, šport, mladino, lokalno demokracijo in čezmejno sodelovanje ter okolje in prostorsko načrtovanje.
Odbor ministrov je telo, v katerem se sprejemajo odločitve Sveta Evrope. Sestavljajo ga zunanji ministri vseh držav članic (47) ali njihovi stalni namestniki.
Parlamentarna skupščina je posvetovalno telo te organizacije, njene člane (636 članov, 318 predstavnikov in 318 namestnikov) pa imenujejo parlamenti držav članic.
Kongres lokalnih in regionalnih oblasti je svetovalno telo, ki zastopa lokalne in regionalne oblasti in ima enako število članov kot Parlamentarna skupščina.
Vlade, parlamenti držav članic ter lokalne in regionalne skupnosti so na ta način ločeno zastopani vsak zase.
Thorbjørn Jagland
Sedanji Generalni sekretar je Norvežan Thorbjørn Jagland, ki je mandat nastopil s 1. oktobrom 2009.
Njegova naloga je, da vodi in usklajuje dejavnosti organizacije.
Za krepitev evropske trdnosti, še zlasti po padcu komunističnih režimov, je Svet Evrope dobil nov politični zagon z najvišje ravni na srečanjih voditeljev držav in vlad. Do danes so bila organizirana tri vrhunska zasedanja, zadnji maja 2005 v Varšavi.
Leta 1993 na Dunaju so se politični voditelji 32 držav članic te organizacije odzvali na izziv tako, da so opredelili načrt dejavnosti za širitev organizacije.
V Strasbourgu so leta 1997, ko je imel Svet Evrope že 40 držav članic, politični voditelji sprejeli nov akcijski načrt, ki je temeljil na štirih obsežnih temah. To so: demokracija in človekove pravice, socialna usklajenost, varnost državljanov in izobraževanje za demokracijo in kulturno raznolikost. To je podlaga za program dela Sveta Evrope v novem tisočletju.
Maja 2005 je v Varšavi potekalo tretje srečanje na vrhu, kjer so določili prednostne naloge Sveta Evrope za prihajajoča leta. Več o tem srečanju si lahko preberete tukaj.
Svet Evrope občasno organizira konference področnih ministrov (za pravosodje, izobraževanje, družinske zadeve, zdravstvo, okolje, lokalne skupnosti, migracije, enakopravnost žensk in moških, delo, množične medije, kulturo, šport itd.).
Na konferencah ministri analizirajo pomembnejša vprašanja, ki se porajajo na njihovih področjih in spodbujajo stalne stike med ministrstvi, ki se v državah članicah ukvarjajo z enakimi zadevami. Pripravijo projekte, ki naj bi se skupno izvajali in predlagajo aktivnosti za program dela Sveta Evrope.
Delo Sveta Evrope vodi v oblikovanje evropskih konvencij in sporazumov, na podlagi katerih lahko države članice ustrezno usklajujejo in spreminjajo svojo zakonodajo.
Nekatere konvencije in sporazumi so na voljo za sprejem tudi državam nečlanicam, po novem tudi Evropski uniji. Rezultati študij in raziskav so na voljo vsem vladam, da bi pospeševale sodelovanje in socialni napredek v Evropi.
Svet Evrope sprejema tudi delne sporazume kot obliko sodelovanja "različnih razsežnostih", kar posameznim državam omogoča izvajanje posebnih dejavnosti v skupnem interesu ob soglasju drugih članic.
S podelitvijo položaja partnerstva in sodelovalnega položaja okoli 400 nevladnim organizacijam Svet Evrope gradi pravo partnerstvo s tistimi, ki zastopajo navadne ljudi. Z organiziranjem posvetovanj v različnih oblikah (med katerimi so tudi razprave in okrogle mize) vključuje nevladne organizacije v medvladne dejavnosti in spodbuja dialog o pomembnejših družbenih vprašanjih med člani parlamenta in raznimi združenji.
Približno 1.800 mednarodnih uradnikov, ki prihajajo iz držav članic, je stalno osebje sekretariata organizacije; od septembra 2009 ga vodi Generalni sekretar Thorbjørn Jagland.
Svet Evrope financirajo vlade držav članic; njihovi prispevki v proračun organizacije se izračunajo glede na število prebivalcev in premožnost držav. Redni proračun Sveta Evrope za leto 2010 znaša 218 milijonov evrov.
Uradna jezika Sveta Evrope sta angleščina in francoščina, Parlamentarna skupščina pa kot delovne jezike uporablja tudi nemščino, italijanščino in ruščino. Med razpravami je pod določenimi pogoji omogočeno tudi prevajanje iz in v druge jezike.
