Arhiv novic

  • 2010-12-01 11:37:52 - Ukinitev Informacijskega urada Sveta Evrope v Sloveniji več

  • 2010-11-30 09:20:06 - Novica: Svet Evrope z novo kampanjo proti spolnim zlorabam otrok več

  • 2010-11-24 11:11:52 - Novica: Več za zaščito otrok, žrtev spolnih zlorab več

Arhiv novic

Vse novice

Spolna zloraba Svoboden, da si to, kar si Vožnja pod vplivom drog Evropa je več, kot si misliš Natečaj Vsi smo otroci sveta Evropska konvencija o človekovih pravicah Wild Web Woods Spregovori proti diskriminaciji Dosta! Osvobodimo se predsodkov, spoznajmo Rome! Tvoje roke naj negujejo, ne kaznujejo 60 let Sveta Evrope Ustavimo nasilje nad ženskami Trgovanje z ljudmi Vsi drugačni - vsi enakopravni Varšavski vrh Evropsko sodišče za človekove pravice Konvencije
COE

Parlamentarna skupščina

Predstavitev

Parlamentarna skupščina je po statutu Sveta Evrope eden od dveh glavnih organov Sveta in zastopa politične težnje njegovih držav članic. Skupščina se šteje za gonilno silo pri širjenju evropskega sodelovanja na vse demokratične države v Evropi.


 

Demokratična vest Evrope

Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je bila prva evropska skupščina v vsej zgodovini naše celine. Z delegacijami iz 47. državnih parlamentov je to evropska skupščina, ki ima za seboj eno izmed najširših baz.

Skupščina lahko samostojno izbira program svojega dela; obravnava aktualne teme in vprašanja, ki lahko postanejo pomembna, vključno s problemi sodobne družbe in vidiki mednarodnih politik.

Njene razprave so pomembne za usmerjanje dejavnosti Odbora ministrov in medvladnih sektorjev Sveta Evrope, vplivajo pa tudi na vlade posameznih držav, kadar jih člani Skupščine prenesejo v svoje matične parlamente.

Zgodovinski dogodki v srednji in vzhodni Evropi na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja so bili za Skupščino enkraten izziv in priložnost, da pomaga te države pripeljati v skupnost evropskih demokracij in spodbuja pristno medparlamentarno sodelovanje med vsemi evropskimi narodi. Tako skupščina prispeva k graditvi večje Evrope brez meja in ločnic.

Določila statuta in članstvo

Glavni cilj Sveta Evrope je doseči čim večjo enotnost in povezanost držav članic (danes jih je že 47) s pomočjo skupnih akcij, sporazumov in pogovorov. Pogoji za članstvo, določeni s Statutom Sveta Evrope, so izvajanje pluralne demokracije, vladavina prava in spoštovanje človekovih pravic. Le države, ki popolnoma izpolnjujejo te zahteve se lahko vključijo v organizacijo. Zato so nekatere države lahko sodelovale v organizaciji le na nižjem nivoju npr. Portugalska 1976, Španija 1977. Grčija je morala leta 1970 za štiri leta celo izstopiti iz Sveta Evrope.

Status opazovalk imajo Izrael od leta 1957, Japonska od leta 1996, ZDA in Kanada od leta 1997 ter Mehika od leta 1999.

Proces demokratizacije v Vzhodni Evropi je povzročil vključitev mnogih novih držav v Svet Evrope. Tako se je Madžarska priključila organizaciji leta 1990, sledila je Poljska leta 1991, Bolgarija 1992. Leta 1993 so se Svetu Evrope priključile tudi Estonija, Litva, Slovenija (14. maj 1993) in Romunija. Iz skupne države Češkoslovaške sta nastali republiki Češka in Slovaška, ki sta se vključevali v Svet Evrope od leta 1991 do 1993. Leta 1995 je Svet Evrope dobil kar pet novih članic, in sicer Latvijo, Moldavijo, Albanijo, Ukrajino in Makedonijo. Ruska federacija in Republika Hrvaška sta vstopili 1996, Gruzija 1999, Armenija in Azerbajdžan 2001, Bosna in Hercegovina 2002, Srbija 2003, Maroko 2004 on kot zadnja Črna Gora 11. maja 2007. Tako ima Svet Evrope danes 47 članic.

Proces priključitve se ponavadi začne s prošnjo Generalnemu sekretarju, ki jo v premislek posreduje Odboru ministrov. Prošnja je poslana v Parlamentarno skupščino, kjer ugotavljajo ali država res izpolnjuje vse potrebne pogoje. Ugotavljanje izpolnjevanja pogojev poteka na kraju samem s strani Parlamentarnega odbora. Od leta 1990 pa ima Svet Evrope tudi možnost v državo kandidatko poslati posebno misijo, ki jo sestavljajo pravni strokovnjaki, da preuči dejansko izpolnjevanje pogojev v državi sami. Čeprav ni določeno s statutom je postalo običajno, da vse nove članice sprejmejo Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Mnenje Parlamentarne skupščine gre v obravnavo Odboru ministrov, ki sprejme novo državo kot polnopravno članico.

Države članice, število njihovih predstavnikov v PACE in datum vstopa v Svet Evrope

Albanija / 4 / 13.07.1950

Andora / 2 / 10.11.1994

Armenija / 4 / 25.01.2001

Avstrija / 6 / 16.04.1956

Azerbajdžan / 6 / 25.01.2001

Belgija / 7 / 05.05.1949

Bolgarija / 6 / 07.05.1992

Bosna in Hercegovina / 5 / 24.04.2002

Ciper / 3 / 24.05.1961

Črna Gora / 3 / 11.05.2007

Danska / 5 / 05.05.1949

Estonija / 3 / 14.05.1993

Finska / 5 / 05.05.1989

Francija / 18 / 05.05.1949

Grčija / 7 / 09.08.1949

Gruzija / 5 / 27.04.1999

Hrvaška / 5/ 06.11.1996

Irska / 4 / 05.05.1949

Islandija / 3 / 07.03.1950

Italija / 18 / 05.05.1949

Latvija / 3 / 10.02.1995

Liechtenstein / 2 / 23.11.1978

Litva / 4 / 14.05.1993

Luksemburg / 3 / 05.05.1949

Madžarska / 7 / 06.11.1990

Makedonija / 3 / 09.11.1995

Malta / 3 / 29.04.1965

Moldavija / 5 / 13.07.1995

Monako / 2 / 05.10.2004

Nemčija / 18 / 13.07.1995

Nizozemska / 7 / 05.05.1949

Norveška / 5 / 05.05.1949

Poljska / 12 / 26.11.1991

Portugalska / 7 / 22.09.1976

Republika Češka / 7 / 30.06.1993

Romunija / 10 / 07.10.1993

Rusija / 18 / 28.02.1996

San Marino / 2 / 16.11.1988

Slovaška / 5 / 30.06.1993

Slovenija / 3 / 14.05.1993

Srbija / 7 / 03.04.2003

Španija / 12 / 24.11.1977

Švedska / 6 / 05.05.1949

Švica / 6 / 06.05.1963

Turčija / 12 / 09.08.1949

Ukrajina / 12 / 09.11.1995

Velika Britanija / 18 / 09.11.1995

Status posebnih gostov

Status posebnga gostja je Svet Evrope uvedel leta 1989 ob valu demokratizacije vzhodne in srednje Evrope. Pobuda za ta poseben status je bila poslana na vse nacionalne parlamente vseh držav nečlanic na tem področju. Država si ta status pridobi s podpisom Helsinške sklepne listine in Pariške listine za novo Evropo. Po potrditvi s strani Urada skupščine si ta država pridobi status posebnih gostov.

16. septembra 1992 je status posebne gostje dobila Belorusija, a so ji ga 13. januarja 1993 ukinili. Država s statusom posebne gostje ima v Parlamentarni skupščini enako število sedežev, kot naj bi jih dobila ob njenem polnopravnem članstvu, le brez namestnikov.

Posebne gostje imajo veliko pravic v Parlamentarni skupščini in vseh njenih odborih (razen v Skupnem odboru, Odboru za poslovnik in imunitete ter Nadzornem odboru). Nimajo pa pravice do glasovanja in do kandidiranja za posamezne voljene položaje.

Status posebnega gosta, ki ga je Parlamentarna skupščina uvedla leta 1989, je parlamentarnim delegacijam iz nastajajočih pluralističnih demokracij srednje in vzhodne Evrope, ki niso bile polnopravne članice Sveta Evrope, omogočal navzočnost na plenarnih zasedanjih skupščine in sestankih odborov. Tako vzpostavljeni stiki in izmenjave izkušenj so v teh državah spodbujali proces demokratizacije in jim olajšali pristop k Svetu Evrope.

Status opazovalca

Parlamenti Izraela, Kanade in Mehike imajo status opazovalca v Parlamentarni skupščini.
 

Status posebnega gosta

Status posebnega gosta za parlament Belorusije je bil 13. januarja 1997 začasno ukinjen.

Sestava in organizacija: zrcalna slika evropskih demokracij

Vseh 318 članov Parlamentarne skupščine in njihovih 318 namestnikov so izvolili ali imenovali parlamenti posameznih držav članic izmed svojih članov. Tako je vsak član Parlamentarne skupščine Sveta Evrope hkrati tudi član nacionalnega parlamenta. Glede na število prebivalcev ima vsaka država v skupščini od 2 do 18 predstavnikov. Delegacije držav so sestavljene tako, da je v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope zagotovljena poštena zastopanost političnih strank ali skupin iz parlamentov posameznih držav.

Skupščina ima pet političnih skupin. To so: Socialistična skupina (SOC), Skupina evropske ljudske stranke (EPP), Liberalna in demokratična zveza Evrope (ALDE), Liberalna, evropska demokratična skupina (EDG) in Skupina združene evropske levice (UEL). Nekateri člani skupščine se odločijo, da ne pripadajo nobeni politični skupini.

Skupščina se sestaja štirikrat letno na enotedenskem plenarnem zasedanju v glavni dvorani Evropske palače v Strasbourgu. Praviloma so vsa zasedanja javna. Poleg tega ima skupščina vsako leto spomladansko zasedanje v eni izmed držav članic.

Skupščina med svojimi člani izvoli predsednika, praviloma za tri zaporedne enoletne mandate. Predsednik, podpredsedniki (zdaj jih je 19) in predsedniki vseh petih političnih skupin sestavljajo Urad skupščine. Zdajšnji predsednik Parlamentarne skupščine je Mevlüt Çavusoglu iz Turčije.

Skupščina izvoli tudi generalnega sekretarja in namestnika generalnega sekretarja Sveta Evrope, generalnega sekretarja Parlamentarne skupščine, sodnike Evropskega sodišča za človekove pravice in komisarja Sveta Evrope za človekove pravice.

Delo skupščine pripravljajo strokovni odbori, in sicer: za politične zadeve; za pravne zadeve in človekove pravice; za socialne zadeve, zdravstvo in družino; za kulturo, znanost in izobraževanje; za okolje in kmetijstvo; za gospodarske zadeve in razvoj; za preseljevanje, begunce in demografska vprašanja; za enake možnosti moških in žensk ter za spoštovanje obveznosti in prevzetih obvez držav članic.

Razprave o evropskem in svetovnem dogajanju

Na dnevnem redu vsakega zasedanja so razprave o aktualnem dogajanju v Evropi in po svetu, bolj na splošno pa tudi razprave o zadevah, v katerih je treba ukrepati na evropski ravni. V teh razpravah so s svojimi prispevki sodelovale pomembne osebnosti z vseh koncev sveta (kralj Juan Carlos, François Mitterrand, Janez Pavel II, Helmut Kohl, Mihael Gorbačov, Václav Havel, Hosni Mubarak, Jaser Arafat in mnogi drugi).

Skupščina je tudi forum za razprave drugih mednarodnih organizacij, kot so na primer Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD), Evropska vesoljska agencija (ESA) in razne specializirane agencije Združenih narodov.

Nevladne organizacije sodelujejo v določenem številu odborov kot opazovalke; dragocen je tudi njihov prispevek k pomembnim dogodkom, ki jih organizira Parlamentarna skupščina.

Medparlamentarno sodelovanje

Pan-evropski program Parlamentarne skupščine za medparlamentarno sodelovanje in pomoč (DEMOPARL) je dostopen vsem državam članicam Sveta Evrope in državam s statusom posebnega gosta. V glavnem pokriva tri področja: informiranje in uvajanje parlamentarcev in parlamentarnega osebja; multilateralno in bilateralno sodelovanje na pravnem področju; pomoč pri dokumentaciji in organizaciji sestankov in srečanj.

Zunanje zadeve

Zunanje zadeve Skupščine pokrivajo nacionalni parlamenti držav članic, držav nečlanic, medvladne parlamentarne skupščine in mednarodne medvladne organizacije in jih določajo odločitve sprejete v Uradu skupščine.

Medtem ko odnose z nacionalnimi parlamenti pokrivajo določbe članstva, statusa posebnih gostov ali opazovalca, je skupščina razvila sodelovanje z drugimi večnacionalnimi parlamenti, kot so npr.: Evropski parlament, Parlamentarna skupščina Organizacije za varnosti in sodelovanje v Evropi (OVSE), Severni Svet, Benelux, PABSEC, CIS, Medparlamentarna zveza, Zahodno evropska unija,…

Mnogo let je Parlamentarna skupščina delovala tudi kot parlamentarni forum za različne medvladne organizacije, še posebej za OECD in je razvila tesne odnose z organizacijami kot so npr.: EBRD in specialne agencije OZN.

Pobude, ki dajejo konkretne rezultate

Od leta 1989 dalje je skupščina pomagala pri urejanju kriznih razmer po vsej Evropi. Njene politične razprave so pogosto temeljile na ugotovitvah obiskov na kraju samem in stalnih razgovorih s prizadetimi državami. Na ta način je skupščina utrjevala politično vlogo Sveta Evrope.

Besedila, ki jih sprejme Skupščina, vsebujejo pomembne smernice za delo Odbora ministrov in za vlade, parlamente, politične stranke in druge pomembne družbene dejavnike držav članic. Skupščina je bila tudi pobudnik mnogih meddržavnih pogodb, znanih kot evropske konvencije, in drugih pravnih aktov, kar vse je podlaga za resnično evropski sistem zakonodaje.  

Najbolj znana med njimi je Evropska konvencija o človekovih pravicah, ki je bila leta 1950 dana na voljo za podpis. Pred sprejetjem se Skupščina o vseh osnutkih konvencij posvetuje z Odborom ministrov.

Skupščina organizira tudi redne konference, simpozije in javne parlamentarne razprave z izvedenci o pomembnejših aktualnih temah, kot so: nasilje, nestrpnost, okolje, priseljevanje, mamila, bioetika, mediji in terorizem. Na teh razpravah sodelujejo parlamentarci in strokovnjaki.