Parlamentarna skupščina je po statutu Sveta Evrope eden od dveh glavnih organov Sveta in zastopa politične težnje njegovih držav članic. Skupščina se šteje za gonilno silo pri širjenju evropskega sodelovanja na vse demokratične države v Evropi.
Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je bila prva evropska skupščina v vsej zgodovini naše celine. Z delegacijami iz 47. državnih parlamentov je to evropska skupščina, ki ima za seboj eno izmed najširših baz.
Skupščina lahko samostojno izbira program svojega dela; obravnava aktualne teme in vprašanja, ki lahko postanejo pomembna, vključno s problemi sodobne družbe in vidiki mednarodnih politik.
Njene razprave so pomembne za usmerjanje dejavnosti Odbora ministrov in medvladnih sektorjev Sveta Evrope, vplivajo pa tudi na vlade posameznih držav, kadar jih člani Skupščine prenesejo v svoje matične parlamente.
Zgodovinski dogodki v srednji in vzhodni Evropi na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja so bili za Skupščino enkraten izziv in priložnost, da pomaga te države pripeljati v skupnost evropskih demokracij in spodbuja pristno medparlamentarno sodelovanje med vsemi evropskimi narodi. Tako skupščina prispeva k graditvi večje Evrope brez meja in ločnic.
Glavni cilj Sveta Evrope je doseči čim večjo enotnost in povezanost držav članic (danes jih je že 47) s pomočjo skupnih akcij, sporazumov in pogovorov. Pogoji za članstvo, določeni s Statutom Sveta Evrope, so izvajanje pluralne demokracije, vladavina prava in spoštovanje človekovih pravic. Le države, ki popolnoma izpolnjujejo te zahteve se lahko vključijo v organizacijo. Zato so nekatere države lahko sodelovale v organizaciji le na nižjem nivoju npr. Portugalska 1976, Španija 1977. Grčija je morala leta 1970 za štiri leta celo izstopiti iz Sveta Evrope.
Status opazovalk imajo Izrael od leta 1957, Japonska od leta 1996, ZDA in Kanada od leta 1997 ter Mehika od leta 1999.
Proces demokratizacije v Vzhodni Evropi je povzročil vključitev mnogih novih držav v Svet Evrope. Tako se je Madžarska priključila organizaciji leta 1990, sledila je Poljska leta 1991, Bolgarija 1992. Leta 1993 so se Svetu Evrope priključile tudi Estonija, Litva, Slovenija (14. maj 1993) in Romunija. Iz skupne države Češkoslovaške sta nastali republiki Češka in Slovaška, ki sta se vključevali v Svet Evrope od leta 1991 do 1993. Leta 1995 je Svet Evrope dobil kar pet novih članic, in sicer Latvijo, Moldavijo, Albanijo, Ukrajino in Makedonijo. Ruska federacija in Republika Hrvaška sta vstopili 1996, Gruzija 1999, Armenija in Azerbajdžan 2001, Bosna in Hercegovina 2002, Srbija 2003, Maroko 2004 on kot zadnja Črna Gora 11. maja 2007. Tako ima Svet Evrope danes 47 članic.
Proces priključitve se ponavadi začne s prošnjo Generalnemu sekretarju, ki jo v premislek posreduje Odboru ministrov. Prošnja je poslana v Parlamentarno skupščino, kjer ugotavljajo ali država res izpolnjuje vse potrebne pogoje. Ugotavljanje izpolnjevanja pogojev poteka na kraju samem s strani Parlamentarnega odbora. Od leta 1990 pa ima Svet Evrope tudi možnost v državo kandidatko poslati posebno misijo, ki jo sestavljajo pravni strokovnjaki, da preuči dejansko izpolnjevanje pogojev v državi sami. Čeprav ni določeno s statutom je postalo običajno, da vse nove članice sprejmejo Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Mnenje Parlamentarne skupščine gre v obravnavo Odboru ministrov, ki sprejme novo državo kot polnopravno članico.
Albanija / 4 / 13.07.1950
Andora / 2 / 10.11.1994
Armenija / 4 / 25.01.2001
Avstrija / 6 / 16.04.1956
Azerbajdžan / 6 / 25.01.2001
Belgija / 7 / 05.05.1949
Bolgarija / 6 / 07.05.1992
Bosna in Hercegovina / 5 / 24.04.2002
Ciper / 3 / 24.05.1961
Črna Gora / 3 / 11.05.2007
Danska / 5 / 05.05.1949
Estonija / 3 / 14.05.1993
Finska / 5 / 05.05.1989
Francija / 18 / 05.05.1949
Grčija / 7 / 09.08.1949
Gruzija / 5 / 27.04.1999
Hrvaška / 5/ 06.11.1996
Irska / 4 / 05.05.1949
Islandija / 3 / 07.03.1950
Italija / 18 / 05.05.1949
Latvija / 3 / 10.02.1995
Liechtenstein / 2 / 23.11.1978
Litva / 4 / 14.05.1993
Luksemburg / 3 / 05.05.1949
Madžarska / 7 / 06.11.1990
Makedonija / 3 / 09.11.1995
Malta / 3 / 29.04.1965
Moldavija / 5 / 13.07.1995
Monako / 2 / 05.10.2004
Nemčija / 18 / 13.07.1995
Nizozemska / 7 / 05.05.1949
Norveška / 5 / 05.05.1949
Poljska / 12 / 26.11.1991
Portugalska / 7 / 22.09.1976
Republika Češka / 7 / 30.06.1993
Romunija / 10 / 07.10.1993
Rusija / 18 / 28.02.1996
San Marino / 2 / 16.11.1988
Slovaška / 5 / 30.06.1993
Slovenija / 3 / 14.05.1993
Srbija / 7 / 03.04.2003
Španija / 12 / 24.11.1977
Švedska / 6 / 05.05.1949
Švica / 6 / 06.05.1963
Turčija / 12 / 09.08.1949
Ukrajina / 12 / 09.11.1995
Velika Britanija / 18 / 09.11.1995
Status posebnga gostja je Svet Evrope uvedel leta 1989 ob valu demokratizacije vzhodne in srednje Evrope. Pobuda za ta poseben status je bila poslana na vse nacionalne parlamente vseh držav nečlanic na tem področju. Država si ta status pridobi s podpisom Helsinške sklepne listine in Pariške listine za novo Evropo. Po potrditvi s strani Urada skupščine si ta država pridobi status posebnih gostov.
16. septembra 1992 je status posebne gostje dobila Belorusija, a so ji ga 13. januarja 1993 ukinili. Država s statusom posebne gostje ima v Parlamentarni skupščini enako število sedežev, kot naj bi jih dobila ob njenem polnopravnem članstvu, le brez namestnikov.
Posebne gostje imajo veliko pravic v Parlamentarni skupščini in vseh njenih odborih (razen v Skupnem odboru, Odboru za poslovnik in imunitete ter Nadzornem odboru). Nimajo pa pravice do glasovanja in do kandidiranja za posamezne voljene položaje.
Status posebnega gosta, ki ga je Parlamentarna skupščina uvedla leta 1989, je parlamentarnim delegacijam iz nastajajočih pluralističnih demokracij srednje in vzhodne Evrope, ki niso bile polnopravne članice Sveta Evrope, omogočal navzočnost na plenarnih zasedanjih skupščine in sestankih odborov. Tako vzpostavljeni stiki in izmenjave izkušenj so v teh državah spodbujali proces demokratizacije in jim olajšali pristop k Svetu Evrope.
Parlamenti Izraela, Kanade in Mehike imajo status opazovalca v Parlamentarni skupščini.
Status posebnega gosta za parlament Belorusije je bil 13. januarja 1997 začasno ukinjen.
Vseh 318 članov Parlamentarne skupščine in njihovih 318 namestnikov so izvolili ali imenovali parlamenti posameznih držav članic izmed svojih članov. Tako je vsak član Parlamentarne skupščine Sveta Evrope hkrati tudi član nacionalnega parlamenta. Glede na število prebivalcev ima vsaka država v skupščini od 2 do 18 predstavnikov. Delegacije držav so sestavljene tako, da je v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope zagotovljena poštena zastopanost političnih strank ali skupin iz parlamentov posameznih držav.
Skupščina ima pet političnih skupin. To so: Socialistična skupina (SOC), Skupina evropske ljudske stranke (EPP), Liberalna in demokratična zveza Evrope (ALDE), Liberalna, evropska demokratična skupina (EDG) in Skupina združene evropske levice (UEL). Nekateri člani skupščine se odločijo, da ne pripadajo nobeni politični skupini.
Skupščina se sestaja štirikrat letno na enotedenskem plenarnem zasedanju v glavni dvorani Evropske palače v Strasbourgu. Praviloma so vsa zasedanja javna. Poleg tega ima skupščina vsako leto spomladansko zasedanje v eni izmed držav članic.
Skupščina med svojimi člani izvoli predsednika, praviloma za tri zaporedne enoletne mandate. Predsednik, podpredsedniki (zdaj jih je 19) in predsedniki vseh petih političnih skupin sestavljajo Urad skupščine. Zdajšnji predsednik Parlamentarne skupščine je Mevlüt Çavusoglu iz Turčije.
Skupščina izvoli tudi generalnega sekretarja in namestnika generalnega sekretarja Sveta Evrope, generalnega sekretarja Parlamentarne skupščine, sodnike Evropskega sodišča za človekove pravice in komisarja Sveta Evrope za človekove pravice.
Delo skupščine pripravljajo strokovni odbori, in sicer: za politične zadeve; za pravne zadeve in človekove pravice; za socialne zadeve, zdravstvo in družino; za kulturo, znanost in izobraževanje; za okolje in kmetijstvo; za gospodarske zadeve in razvoj; za preseljevanje, begunce in demografska vprašanja; za enake možnosti moških in žensk ter za spoštovanje obveznosti in prevzetih obvez držav članic.
Na dnevnem redu vsakega zasedanja so razprave o aktualnem dogajanju v Evropi in po svetu, bolj na splošno pa tudi razprave o zadevah, v katerih je treba ukrepati na evropski ravni. V teh razpravah so s svojimi prispevki sodelovale pomembne osebnosti z vseh koncev sveta (kralj Juan Carlos, François Mitterrand, Janez Pavel II, Helmut Kohl, Mihael Gorbačov, Václav Havel, Hosni Mubarak, Jaser Arafat in mnogi drugi).
Skupščina je tudi forum za razprave drugih mednarodnih organizacij, kot so na primer Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD), Evropska vesoljska agencija (ESA) in razne specializirane agencije Združenih narodov.
Nevladne organizacije sodelujejo v določenem številu odborov kot opazovalke; dragocen je tudi njihov prispevek k pomembnim dogodkom, ki jih organizira Parlamentarna skupščina.
Pan-evropski program Parlamentarne skupščine za medparlamentarno sodelovanje in pomoč (DEMOPARL) je dostopen vsem državam članicam Sveta Evrope in državam s statusom posebnega gosta. V glavnem pokriva tri področja: informiranje in uvajanje parlamentarcev in parlamentarnega osebja; multilateralno in bilateralno sodelovanje na pravnem področju; pomoč pri dokumentaciji in organizaciji sestankov in srečanj.
Zunanje zadeve Skupščine pokrivajo nacionalni parlamenti držav članic, držav nečlanic, medvladne parlamentarne skupščine in mednarodne medvladne organizacije in jih določajo odločitve sprejete v Uradu skupščine.
Medtem ko odnose z nacionalnimi parlamenti pokrivajo določbe članstva, statusa posebnih gostov ali opazovalca, je skupščina razvila sodelovanje z drugimi večnacionalnimi parlamenti, kot so npr.: Evropski parlament, Parlamentarna skupščina Organizacije za varnosti in sodelovanje v Evropi (OVSE), Severni Svet, Benelux, PABSEC, CIS, Medparlamentarna zveza, Zahodno evropska unija,…
Mnogo let je Parlamentarna skupščina delovala tudi kot parlamentarni forum za različne medvladne organizacije, še posebej za OECD in je razvila tesne odnose z organizacijami kot so npr.: EBRD in specialne agencije OZN.
Od leta 1989 dalje je skupščina pomagala pri urejanju kriznih razmer po vsej Evropi. Njene politične razprave so pogosto temeljile na ugotovitvah obiskov na kraju samem in stalnih razgovorih s prizadetimi državami. Na ta način je skupščina utrjevala politično vlogo Sveta Evrope.
Besedila, ki jih sprejme Skupščina, vsebujejo pomembne smernice za delo Odbora ministrov in za vlade, parlamente, politične stranke in druge pomembne družbene dejavnike držav članic. Skupščina je bila tudi pobudnik mnogih meddržavnih pogodb, znanih kot evropske konvencije, in drugih pravnih aktov, kar vse je podlaga za resnično evropski sistem zakonodaje.
Najbolj znana med njimi je Evropska konvencija o človekovih pravicah, ki je bila leta 1950 dana na voljo za podpis. Pred sprejetjem se Skupščina o vseh osnutkih konvencij posvetuje z Odborom ministrov.
Skupščina organizira tudi redne konference, simpozije in javne parlamentarne razprave z izvedenci o pomembnejših aktualnih temah, kot so: nasilje, nestrpnost, okolje, priseljevanje, mamila, bioetika, mediji in terorizem. Na teh razpravah sodelujejo parlamentarci in strokovnjaki.