03.09.2008, Ljubljana
Ko sem bila stara šestnajst let, sta mi jih starša naložila z lesenim drogom za valjanje testa, ker sem se prepozno vrnila domov. Za mojo varnost ju je skrbelo do te mere, da sta mi od olajšanja ob moji vrnitvi s palico odmerila nekaj krepkih, ki so prav tako dodobra načeli mojo varnost, bolje rečeno, integriteto mojega psihofizičnega stanja. Od zamahov me je nekaj dni bolela zadnja plat, ampak moja razbolena dušica si od njune vnebovpijoče skrbi še dolgo ni opomogla, še posebej, ker so od samih skrbi poleg batin letele tudi grobe, umazane besede o vzrokih moje zamude. Moja mama se je pod pezo vesti pozneje rahlo zlomila in me v objemu močila s solzami. Vsaka solza mi je kožo spekla kot žerjavica, ker je od mene terjala odpustek. Zločinu je, lahko bi se reklo tudi tako, sledila še kazen v obliki čustvenega izliva. Da se razumemo, svoja starša sem imela neskončno rada. Četudi sta že davno preminula, ju še vedno neizmerno pogrešam. Zasipala sta me z ljubeznijo in mi vcepila vrednote, ki jih bolj ali manj uspešno injiciram v svojo potomko. Vendar vsem čustvenim presežkom in časovni oddaljenosti navkljub v meni še vedno tli žerjavica. Zato, ker zadostuje en sam udarec.
Otroci so nam dani na posodo, da obogatijo naše življenje in da se od njih in ob njih naučimo, kako postati boljši posamezniki. Naši otroci v resnici niso naši. Licenca nam ne daje nobene ekskluzivne pravice upravljati z njimi po svoji volji gospodarja. Otroci so edina krhka vez z božanskim v nas in okrog nas. Ne pretrgajmo je! Ne posrkajmo jih prezgodaj v naš svet maloumja, pohote, vehemence in brezbrižnosti! Telesno kaznovanje otrok je kaznivo dejanje. Pa vendar starši nimamo odprtih policijskih kartotek. Telesno kaznovanje otrok ne sodi v etično kodo staršev. Ne pozabimo, prvi udarec je meja. Ko jo prestopimo, skrajnega roba ni več, ker se nad breznom razprostre navidezna ploščad premoči. Toda pod stekleno ploščo je otroški pogled, v katerem uzremo resničnega sebe. In takšnih zrcal nočemo v svoji bližini. Še posebej, kadar v njih zasledimo odpuščanje in ljubezen. Otroci sprejemajo naš vzorec in posvojijo, tudi kadar njihovi bogovi padejo na glavo.
Svojo hčerko sem udarila po riti. Stara je bila pet let. Začudeno je strmela vame. Prisežem, da sem v njenih mladih očkah brez dvoma prebrala: 'Kdo si, da dvigaš roko name? S kakšno pravico?' Pri svojih rosnih letih mi je demonstrirala mojo lastno nemoč. Ne, nisem se samo sramovala. Bila sem poražena. Lahko se slepimo, da je nasilje nad otrokom varno spravljeno med štiri stene in zato nevidno tujim očem.
Vaša vest je priča, ki je ne morete utišati.
Janja Vidmar
