28.08.2008, Ljubljana
...je pisalo na majčki otročička, ki sem ga opazovala na terasi hotela v obmorskem turističnem naselju Solaris, ki je meseca avgusta precej spominjalo na vrtčevski živžav. Ni minila minuta, ko zagledam dekliča v majčki z napisom 'Očka, aktiviraj se', torej s sloganom akcije slovenskega Urada za enake možnosti za spodbujanje aktivne vloge moških v družinskem življenju. Prav zares sem isti večer zagledala še družino, katere oče je ponosno korakal v majici z napisom 'father' (oče), sinko pa je nosil majčko z napisom 'son' (sin). Ni nujno, da si raziskovalka ali raziskovalec po poklicu, da začneš razmišljati, čemu toliko vnanjega propagiranja očetovstva. Prav tako ni potrebno biti posebej pronicljiv opazovalec ali opazovalka, da opaziš vse več zaktiviranih oz. aktivnih očetov.
Postati aktivni oče je postala želja mnogih moških ter še večih žensk. Spreminjanje očetovskega vedenja se zdi v prvi vrsti celo posledica pritiska žensk, ki se navkljub otrokom tudi same želijo poklicno razvijati ter udejanjati še svoje druge interese. Kaj dejansko pa pomeni aktivni ali novi očka, je pravzaprav kompleksno vprašanje. Ali ima družina aktivnega očeta, če se mati rada pohvali prijateljicam 'moj mi pa rad pomaga pri otrocih'? Morda tak stavek velja celo samo za par tednov po porodu. Jaz osebno sem za bistveno strožji kriterij od dojemanja očeta kot materinega pomočnika. Z materinskocentričnega zornega kota so aktivni očetje tisti, ki se ukvarjajo z otrokom toliko časa in tako intenzivno kot mati, bolj splošno rečeno pa tisti, ki se ukvarjajo z otrokom takrat in toliko, kolikor je potrebno, in to v povprečju ne manj kot mati.
Številne raziskave, tudi slovenske, kažejo, da je v sodobnih družinah z vzdrževanimi otroki več enakopravnosti in partnerske porazdelitve starševskih vlog kot generacijo nazaj, zlasti pred rojstvom otrok številni pari načrtujejo enako porazdelitev vseh opravil med oba starša. Vendar pa po drugi strani podatki kažejo, da matere v povprečju še vedno opravijo bistveno več gospodinjskega dela ter se več ukvarjajo z otroki kot očetje. Očitno je preseganje zacementiranih vzorcev težavna in časovno dolgotrajna reč. Četudi imajo očetje sami željo po večji vpetosti v družinsko življenje, so lahko zablokirani - če ne s strani posmehujočih kolegov - pa s strani delodajalcev. Slednji v povprečju še vedno bolj pritiskajo na očete kot na matere, četudi tudi materam ni več posebej prizanešeno.
Ampak kljub spreminjanju javne podobe moškosti od podob neizprosnih, nečutečih moških do podob, ki tudi moškost povezujejo s čustvenostjo, so družbeni in individualni predsodki še vedno pomembna ovira na poti do aktivnega očetovanja. Mnogi se sprašujejo, ali so aktivni očetje sploh pravi moški; ponekod jim pravijo 'softies' (mehkužci). Vsaj kar se tiče znanstvenih ugotovitev, je dilema umetna. Moški geni so povsem lepo združljivi z ljubečim ukvarjanjem z otroki. To so pokazali že eksperimenti v sedemdesetih: moški pokažejo enake telesne reakcije na tuleče in na sproščene otroke kot ženske - ne glede na to, ali so jim merili krvni pritisk, bitje srca ali prevodnost kože. Tudi ko sedijo za pisalno mizo, imajo očetje enake skrbi glede naraščaja kot matere. Poleg tega so raziskave dojenčkov že večkrat potrdile, da je dojenček od rojstva neodvisna oseba z ločenim sebstvom. Ne glede na simbiotska stanja, ki se vzpostavijo med materjo in dojenčkom med dojenjem, je novorojeni otrok samostojna oseba, ki lahko vstopa v odnose z različnimi osebami. S tega vidika očetu nikakor avtomatsko ne pripada zgolj vloga 'tretjega'.
Empatični, občutljivi očetje torej niso nikakršna naravna posebnost, temveč je njihova zelo angažirana drža pravzaprav nujni pogoj za dobrobit prihajajoče generacije otrok, ki bodo odraščali oz. odraščajo v svetu, kjer se tovrstne meje med spoloma vse bolj zabrisujejo. Očetje rabijo dandanes samo pogum, da ne obujejo nove čevlje, seveda pa se mora tudi marsikatera mama še naučiti, da obravnava svojega partnerja kot sebi enakovrednega. Moja osebna opažanja kažejo celo, da se ženske gibljejo celo stran od materinjenja, k poklicni in širše družbeni uveljavitvi, očetje pa v obratni smeri. Idealno bi bilo, če se spola v tem primeru križata nekje na sredini.
