16.08.2006
[07/08/06] V tem mesecu bi lahko bila sprejeta nova pogodba o človekovih pravicah. Znotraj Združenih narodov se bo srečal odbor, ki bo dokončal Konvencijo za zaščito in spodbujanje pravic in dostojanstva invalidnih oseb. Tak dokument je še kako potreben.
Seveda, vse, že sprejete norme človekovih pravic veljajo tudi za invalide, vključno z določbami proti vsem oblikam diskriminacije. Številne pogodbe, kot je Konvencija ZN o otrokovih pravicah ter Spremenjena Evropska socialna listina gredo še dlje in posebej omenjajo potrebo po pozitivnih ukrepih za okrepitev aktivne vključenosti invalidnih oseb v skupnost.
Namen Konvencije ZN bo zbliževanje teh standardov v enem samem dokumentu. Prav tako bo podprla nedavno sprejeti 10-letni akcijski načrt Sveta Evrope za spodbujanje pravic in polne vključenosti invalidnih oseb v družbo.
Obstaja nujna potreba ustaviti diskriminacijo invalidov. Enostavno načelo, da se mora družba prilagoditi potrebam vseh ljudi ni upoštevano v praksi in Evropa ni nobena izjema. Mestni načrti na številnih krajih še vedno ne vključujejo interesov ljudi na invalidskih vozičkih. Dogaja se, da ljudje ne morejo glasovati, saj je dostop do volišč za invalide nemogoč!
Gluhi in slepi ljudje so dostikrat izključeni ker jim država ne nudi podpore za osnovno tehnološko pomoč. Šole v številnih evropskih državah se niso pripravljene dovolj prilagoditi invalidnim otrokom. Prizadevanja za vključujoče izobraževanje so bila nezavzeta ali celo popolnoma spregledana.
Tako imenovane posebne šole so včasih nižje kakovosti in ne zagotavljajo potrebnega znanja za vstop na trg delovne sile. Prav tako so možnosti za službo omejene zaradi diskriminatorne prakse in fizičnih ovir na delovnem mestu, javnem transportu ali doma.
Obravnavanje duševno prizadetih ljudi je v nekaterih državah na žalost prav škandalozno. Mnogo od njih je pridržanih v ustanovah, ki niso nič boljše od slabih zaporov. Osebje v teh institucijah ima nizek status, so slabo plačani in nimajo nobenega vira za podporo naravne rehabilitacije.
Prejel sem poročila od kredibilni nevladnih organizacij – vključno z Mental Disability Advocacy Centre iz Budimpešte – ki trdijo, da so tako imenovane »postelje s kletko« še vedno v uporabi v psihiatričnih bolnišnicah ponekod v Evropi. Tako malomarno ravnanje moramo ustaviti.
Usmiljenje ni dovolj. Kar potrebujemo je trdno spoznanje, da imajo tudi invalidi človekove pravice. Za to je potreben dvojni pristop: tako podpora posameznikom kot tudi spremembe v družbi kot celoti.
Ponuditi moramo zdravstveno nego, rehabilitacijo in potrebne naprave za pomoč – pomoč in oprema za podporo posamezniku, da lahko v svoji družbi živi čim bolj samostojno. Istočasno moramo ustvarjati družbo, ki je dosegljiva vsem. To je družba, kjer imajo invalidni ljudje enak dostop do izobrazbe, zaposlitve, pravne in socialne zaščite ter kjer ima vsak enake možnosti do vključenosti v življenje skupnosti.
Za korak naprej potrebujemo politično voljo in sistematično delo. Obstoječe stanje mora biti ocenjeno, področja napredka prepoznana in za soočenje s problemi izpeljani odločni ukrepi. Spremljanje in ocenjevanje je nujno da bo delo učinkovito in bo upoštevalo nove izzive.
Velikega pomena je vključevanje samih ljudi – tako na ravni posameznikov kot njihovih organizacij. Spoštovanje razlik in posameznikove avtonomije, svoboda izbire, participacija in vključevanje morajo biti temeljna načela teh prizadevanj.
Evropske vlade ki verjamejo da so vsi ljudje enaki v dostojanstvu in pravicah morajo dati prioriteto temu vprašanju in pripraviti učinkovite ukrepe. To jih bo pripravilo tako za novo mednarodno konvencijo kot tudi akcijski načrt Sveta Evrope.
Thomas Hammarberg
