26.08.2008, Ljubljana
Dr. Metka Kuhar, mlada mamica, ki pripravlja postdoktorsko raziskavo o odnosih v družini, v današnjem zapisu razmišlja o sodobni vzgoji. "Živimo v času, ko se vzgojni priročniki menjavajo malodane hitreje kot moda; v času, v katerem so starši tako negotovi glede vzgoje svojih otrok, kot še nobena generacija doslej, vsaj če sklepamo po priljubljenosti serij o supervaruškah ter po množici v Sloveniji napisanih in prevedenih knjig, spletnih forumov in revij, posvečenih starševanju," ugotavlja.
"Nekatere legendarne uspešnice, npr. Spockova Nega in vzgoja otroka, ki je v Ameriki prvič izšla tik po vojni, leta 1946, se še danes, sicer nekoliko predelane, uspešno ponatiskujejo in prodajajo. Poleg tega pa se vsako leto pojavi kak nov hit. Trenutno je v Sloveniji prodajna in bralna uspešnica pred nedavnim prevedena knjiga Kompetentni otrok danskega družinskega terapevta Jesperja Juula, ki je naletela na plodna tla tudi v številnih drugih državah. Ta skandinavski avtor zagovarja priznavanje otrokove osebnosti od rojstva naprej, spoštovanje otroka ter absolutno enakovrednost vseh družinskih članov in partnerstvo z otrokom. V bistvu ne gre pri tem pristopu za nič izrazito novega, saj se tovrstne maksime moderne pedagogike razvijajo že od sedemdesetih let naprej. Da je treba z otroki ravnati spoštljivo, jih obravnavati po partnersko – kot majhne odrasle, je večini ljudi dandanes zapisano v meso in kri, poleg domov pa se je tak pristop razširil tudi po institucijah, npr. v šolah. Res je, da Juula in marsikaterega drugega zagovornika partnerskih doktrin vzgoje ne moremo obtožiti, da zagovarjajo permisivnost – torej otrokovo popolno svobodo odločanja ter njegovo možnost zapovedovanja – saj poudarjajo tudi pomen starševskega vzdrževanja reda, ki daje otroku od samega začetka občutek orientacije. Poleg tega staršem dopovedujejo tudi, da morajo včasih odločati in ukrepati brez pojasnjevanja ali diskusije ter da se ne smejo preplašiti svoje moči in vodilne vloge.
Vendar pa je ravno krmarjenje med obravnavo otroka na sebi enaki ravni ter med discipliniranjem oz. postavljanjem pravil najtežja naloga vsakega vzgojitelja. Ob prebiranju splošnih načel se zdi vse lepo in prav, tudi v priročnikih nanizani primeri in zgodbice so ilustrativni, toda v vsakdanjih situacijah je pogosto izjemno težko presoditi, kako in na kak način otroku dozirati svobodo in kako vcepljati odgovornost. Da lahko pride do pravzaprav paradoksnih situacij kažejo, na primer, rezultati moje študije o komunikacijskih in avtoritetnih odnosih med starši in 11- do 18-letni adolescenti, ki jo trenutno končujem v okviru podoktorskega projekta. Odzivi skoraj 200 anketiranih adolescentov ter njihovih staršev na 5 konkretnih situacij, v katerih so opisane različne kršitve starševskih pravil, so pokazali, da ti starši in otroci živijo v psevdo-demokratičnem okolju. Starši namreč mislijo, da so demokratični, ker s pogovarjanjem uveljavljajo svojo voljo, adolescenti pa, da so samostojni, ker se pogovarjajo, preden (seveda) na koncu ustrežejo staršem. Starši ohranjajo "avtoriteto" nad najstniki na različne, bolj ali manj 'demokratične' načine v vsem obdobju adolescence in od nje prostovoljno ne odstopajo.
Zdi se, da tako kvazi-demokratično okolje ne spodbuja razvoja avtonomije, zato se v mladih ne razvije želja po samostojnosti, katere logična posledica bi bila tudi odselitev od doma. Tako Slovenija beleži enega evropsko najvišjih deležev mladih med 18 in 34, ki še živijo s starši. Nedvomno so razlogi podaljšanega bivanja z lastnimi starši raznovrstni, toda eden izmed pomembnih dejavnikov je tudi psihična nezrelost in nezdrava simbioza med starši in otroki. In ravno psihična nedoraslost je lahko med drugim posledica pre/zgodnjega partnerskega odnosa med odraslim in odraščajočim bitjem, ki potrebuje predvsem vodenje, oporo in zaščito, kar pa seveda ne pomeni izrecno trde in nepopustljive vzgoje ali represivnega pristopa. Ampak preseganje psevdo-demokratičnosti in iskanje prave mere demokratičnosti, ki bo 'proizvedla' srečnega in uspešnega človeka, se dostikrat zdi hujše kot krmarjenje med Scilo in Karibdo. Vsekakor pa ga ni in ne bo priročnika, ki lahko enkrat za vselej odgovori na vprašanje o ravno pravšnji meri demokracije ali ponudi uporaben nasvet za vsako situacijo. Vsak starš mora sam zase iskati odgovor, kako usmerjati domačo barko. In to velikokrat na novo. Pa ni nujno, da zares zadovoljiv odgovor zares sploh kdaj najde."
