Arhiv novic

  • 2010-12-01 11:37:52 - Ukinitev Informacijskega urada Sveta Evrope v Sloveniji več

  • 2010-11-30 09:20:06 - Novica: Svet Evrope z novo kampanjo proti spolnim zlorabam otrok več

  • 2010-11-24 11:11:52 - Novica: Več za zaščito otrok, žrtev spolnih zlorab več

Arhiv novic

Vse novice

Spolna zloraba Svoboden, da si to, kar si Vožnja pod vplivom drog Evropa je več, kot si misliš Natečaj Vsi smo otroci sveta Evropska konvencija o človekovih pravicah Wild Web Woods Spregovori proti diskriminaciji Dosta! Osvobodimo se predsodkov, spoznajmo Rome! Tvoje roke naj negujejo, ne kaznujejo 60 let Sveta Evrope Ustavimo nasilje nad ženskami Trgovanje z ljudmi Vsi drugačni - vsi enakopravni Varšavski vrh Evropsko sodišče za človekove pravice Konvencije

Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin

Predstavitev

Evropska konvencija o človekovih pravicah, 1950

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin je bila napisana v Svetu Evrope. Za podpis je bila pripravljena 4. novembra 1950 v Rimu in je stopila v veljavo septembra 1953. Temelji na Splošni deklaraciji človekovih pravic iz leta 1948. Konvencija zasleduje cilje Sveta Evrope za ohranjanje in razvoj človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Konvencija je prvi korak na poti k kolektivni pravni zaščiti nekaterih pravic že priznanih v Splošni deklaraciji človekovih pravic.

Kot dodatek k seznamu političnih in zasebnih pravic ter svoboščin je Konvencija vzpostavila tudi pravne mehanizme za zagotavljanje izvajanja njenih določil. To odgovornost so nosile tri institucije: Evropska komisija za človekove pravice (1954), Evropsko sodišče za človekove pravice (1959) in Odbor ministrov Sveta Evrope. Slednji je sestavljen iz zunanjih ministrov držav članic ali njihovih namestnikov.

Glede na prvotno verzijo Konvencije so se pritožbe nanašale na države podpisnice. Pritožili so se lahko posamezniki (skupine posameznikov in nevladne organizacije) ali druge države podpisnice. Priznavanje individualnih pritožb je bilo pogojeno s strinjanjem tožene države. Od sprejema Protokola št. 11 le-to ni več potrebno.

Kasnejši razvoj

Od začetka veljavnosti konvencije naprej je bilo sprejetih 14. protokolov (vendar zadnji še ni stopil v veljavo). Protokoli št. 1, 4, 6, 7, 12 in 13 so konvenciji dodali nadljnje pravice in svoboščine k že zagotovljenim. S Protokolom št. 2 pa je bila sodišču dodeljena pristojnost dajanja svetovalnih mnenj. Protokol št. 9 daje posameznim prijaviteljem možnost, da svojo zadevo predložijo sodišču, s pridržkom, da jo ratificira tožena država in potrdi izbirni odbor sodišča. S Protokolom št. 11 in 14 je bil prestrukturiran sistem za uveljavljanje (glej spodaj). Ostali protokoli zadevajo organizacijo in postopke pred institucijami Konvencije.

Od leta 1980 je bilo zaradi stalnega naraščanja števila zadev, vedno težje vzdrževati dolžino postopkov znotraj sprejemljivih meja. Problem se je še zaostril leta 1990 s pristopom sedemnajstih novih članic. Število prijav, ki jih je Komisija letno registrirala, se je s 404 v letu 1981 povečalo na 2037 v letu 1993. Do leta 1997 se je ta številka več kot podvojila (4750). Leta 1997 je število neregistriranih ali pogojnih spisov, ki jih je komisija obravnavala, naraslo na več kot 12.000. Statistika sodišča je odražala podobno sliko – število obravnavanih zadev na leto je od 7 v letu 1981 naraslo na 53 leta 1993 in 199 leta 1997.

Naraščajoče število zadev je povzročilo dolge debate o nujnosti reforme nadzornega sistema Konvencije. Sprva so bila mnenja glede pogajanj o prestrukturiranju sistema Konvencije deljena, potem pa je bila sprejeta rešitev o oblikovanju enega sodišča s polnim delovnim časom. Glavni cilj je bila poenostavitev strukture, ob upoštevanju skrajšanja dolžine postopkov, hkrati pa tudi krepitev sodnega značaja sistema s podelitvijo popolne obligacije sodišču in z ukinitvijo razsodne vloge Odbora ministrov.

Protokol št. 11, ki je stopil v veljavo 1. novembra 1998, je zamenjal obstoječe nestalno delujoče sodišče in komisijo z enotnim, stalno delujočim sodiščem. Za prehodno obdobje enega leta (do 31. oktobra 1999) je komisija nadaljevala z že začetimi zadevami.

Odkar je Protokol št. 11 stopil v veljavo je število zadev pred sodiščem naraslo do neverjetnih razsežnosti. Število vlog je iz 5.979 leta 1998 naraslo na 13.858 leta 2001 (za približno 130%). Zaskrbljenost glede zmožnosti sodišča, da se ukvarja z vedno večjim številom zadev je pripeljala do zahtev po dodatnih sredstvih in o novih reformah.

Na ministrski konferenci o človekovih pravicah, ki je potekala v Rimu 3. in 4. novembra 2000, so obeležili 50. obletnico Konvencije in podali pobudo za reformo sistema. Novembra 2002 je sledila ministrska Deklaracija o sodišču za človekove pravice za Evropo, ministrski namestniki pa so Nadzornemu odboru za človekove pravice (CDDH) dali nalogo, da pripravi konkretni in skupni predlog novih sprememb, ki bi lahko bile izpeljane takoj in brez dodajanja amandmajev k Konvenciji.

Kot posledica vsega tega je sledil Protokol št. 14, ki bo mandat sodnikov podaljšal na 9 let in uvedel še nekatere druge spremembe pri organizaciji sodišča. S tem protokolom je podpis Konvencije omogočen tudi Evropski uniji. Slovenija je protokol podpisala 13. maja 2004. Kot zadnja ga je februarja 2010 na konferenci v Interlaknu ratificirala še Rusija. Protokol bo začel veljati 1. junija 2010.