Glavna naloga Sveta Evrope, medvladne organizacije, ki je bila ustanovljena 1949, je zaščita in spodbujanje človekovih pravic, demokracije in vladavine prava.
Svet Evrope prispeva k harmonizaciji evropskih pravnih sistemov s standardi, ki so jih oblikovali v organizaciji. Glavni cilj Sveta Evrope je spodbujanje ustanavljanja in razvoja demokratičnih ustanov in procesov, na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, ter uveljavljanje vladavine prava.
V preteklih desetih letih so bile strukture in metode dela v organizaciji močno prilagojene spremenjeni politični podobi Evrope. Soočala se je tudi z velikim povečanjem števila članic, saj so se ji pridružile številne države srednje in vzhodne Evrope.
Delo Sveta Evrope obsega:
Medvladne programe aktivnosti, pri katerih sodelujejo države članice in na osnovi katerih je Svet Evrope od leta 1949 oblikoval in sprejel že 200 konvencij in sporazumov ter več sto priporočil.
Skupne dejavnosti, ki krepijo vladavino prava in vključujejo Svet Evrope in eno ali več držav članic ali pristopnic.
Ti programi veliko prispevajo k razvoju evropskega pravnega prostora.
Za delo Sveta Evrope na širokem pravnem področju je pristojen Generalni direktorat za pravne zadeve, ki ga sestavljajo:
Oddelek za pravne nasvete, ki nudi pomoč sekretariatu in organom Sveta Evrope, še posebej ob pisanju listin in priporočil, pri pogodbah, privilegijih in imunitetah ter pri sporih;
Dokumentacijska pisarna, ki hrani originalne izvode vseh dokumentov Sveta Evrope in vodi tako register podpisov in ratifikacij, kot tudi pridržkov in deklaracij. Podatke o podpisih, ratifikacijah, ipd. posreduje vsem državam članicam in vsem drugim državam ali organizacijam, ki jih pogodba zadeva. V nekaterih primerih pa obvešča tudi Generalno skupščino Združenih narodov. Pisarna tudi nadzoruje tudi zakonitost aktov in instrumentov. Države pri njej, pred začetkom izvajanja zakonov, velikokrat iščejo neuradno mnenje;
Direktorat za pravno sodelovanje, čigar naloge so:
podsodobiti in uskladiti domačo zakonodajo z upoštevanjem demokracije, človekovih pravic in vladavine prava;
poskrbeti, da zakoni služijo demokraciji in je sodstvo bolj učinkovito, tako da predlaga preprostejši in fleksibilnejši sodni postopek;
iskanje skupnih rešitev za nove pravne in etične probleme, ki jih povzročata napredek v znanosti in tehnologiji;
Direktorat za sodelovanje v lokalni in regionalni demokraciji, katerega cilji so:
spodbujanje lokalne in regionalne samouprave;
širjenje izkušenj in razvijanje politik o lokalni in regionalni administrativni in pravni strukturi ter financiranju;
spodbujanje čezmejnega sodelovanja med lokalnimi in regionalnimi oblastmi;
osvetljevanje kulturne in jezikovne raznolikosti evropskih regij;
Evropska komisija za demokracijo prek pravne ureditve (Beneška komisija), je neodvisno svetovalno telo, ki nudi pomoč pri ustavnih vprašanjih. Sestavljajo jo neodvisni strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, pridružene države (evropske države izven Sveta Evrope) in opazovalke (neevropske države). Sodeluje z državami, ki jih zaprosijo za nasvet pri ustavnih reformah, ustanavljanju demokratičnih institucij in pri podobnih vprašanjih;
Skupina držav proti korupciji (GRECO), ki deluje po načelih medsebojnega ocenjevanja in pritiska okolice in naj bi zagotovila pravilno izvajanje Kazenskopravne konvencije o korupciji, Civilnopravne konvencije o korupciji in drugih sprejetih dokumentov v državah pogodbenicah Sveta Evrope. Cilj GREC-a je izboljšanje sposobnosti držav članic za boj proti korupciji.
Pod okriljem Odbora ministrov so za izvajanje medvladnih dejavnosti odgovorni Usmerjevalni odbori. Sestavljeni so iz strokovnjakov držav članic in nadzorujejo delo specializiranih pododborov:
Evropski odbor za pravno sodelovanje (CDCJ): identificira prednostne naloge medvladnega pravnega sodelovanja, daje predloge Odboru ministrov o dejavnostih na področju javnega in zasebnega življenja in skrbi za njihovo izvajanje;
Evropski odbor za vprašanja kriminalitete (CDPC): identificira prednostne naloge medvladnega pravnega sodelovanja, daje predloge Odboru ministrov o dejavnostih na področju kriminalnega prava in kaznovanja ter skrbi za njihovo izvajanje;
Usmerjevalni odbor o bioetiki (CDBI): igra podobno vlogo in varuje človeka pred zlorabami na področju bioetike in biotehnologije;
Usmerjevalni odbor o lokalni in regionalni demokraciji (CDLR): išče izboljšave pravnih, institucionalnih in finančnih temeljev, na katerih delujejo lokalne in regionalne oblasti. Spodbuja aktivno državljanstvo in demokratično sodelovanje na lokalnem in regionalnem nivoju;
Odbor strokovnjakov na področju prava za azilante, begunce in ljudi brez državljanstva (CAHAR), deluje kot medvladni forum za pravo in poltike na teh področjih, še posebej za države članice, vendar tudi za Združene narode in druge mednarodne organizacije in agencije, tako globalne kot regionalne. Srečujejo se redno in premlevajo o teh vprašanjih, da bi državam pomagali sprejeti skupno držo in predlagajo rešitve njihovih praktičnih in pravnih problemov.
Obstaja tudi nestalni Odbor za mednarodno javno pravo (CAHDI).
Večina odborov je ustanovljenih na podlagi različnih konvencij in jih sestavljajo predstavniki držav podpisnic. Njihova naloga je, da nadzorujejo delovanje držav v skladu s konvencijami o regionalnih in manjšinskih jezikih, o zaščiti podatkov, o zaščiti živali in o pravnem sodelovanju pri kriminalnih postopkih itd.
15. člen Statuta Sveta Evrope pooblašča Odbor ministrov, da izvaja vse potrebne ukrepe za približevanje k ciljem Sveta Evrope, kar vključuje tudi sprejemanje konvencij in sporazumov. Teksti konvencij in sporazumov so dokončni, ko jih sprejme Odbor ministrov, ki tudi odloča, kdaj bodo pripravljeni za podpis. Konvencije in sporazumi so za države, ki jih ratificirajo obvezujoči.
Po 15. členu Statuta lahko Odbor ministrov sprejema priporočila državam članicam o zadevah pri katerih je določil »skupno politiko«. Priporočila niso zavezujoča, vendar pa Statut daje Odboru ministrov pooblastilo, s katerim lahko zahteva od vlad držav članic, da ga obveščajo o ukrepih, ki so jih uvedli na podlagi priporočil. Leta 1987 so na 405. sestanku namestnikov ministrov le-ti sprejeli sporočilo medvladnim odborom (usmerjevalnim odborom in odborom strokovnjakov), ki jim nalaga strožje nadzorovanje izvajanja priporočil in resolucij.
Že leta 1989 je Svet Evrope odgovoril na politični razvoj srednje in vzhodne Evrope s tem, da je ustanovil nekaj posebnih programov za pravno sodelovanje, ki so bili dostopni tako državam članicam, kot tudi pristopnicam.
Te programe so močno prilagajali, da bi ohranili mir v novih državah članicah, ki so se soočale z političnimi in pravnimi spremembami. Medvladno delovanje ter sodelovanje za krepitev vladavine prava sta vsebovana v enem okviru, da bi tako dosegli njuno maksimalno interakcijo in fleksibilno razvijanje ukrepov – da bi zgradili Evropo, ki temelji na zakonih.
Programi pravnega sodelovanja so oblikovani tako, da pomagajo državam uporabnicam pri nadaljevanju njihovih institucionalnih, zakonodajnih in administrativnih reform. Vključujejo predvsem sodelovanje z vladnimi oblastmi pri:
pripravi in predstavitvi zakonodaje in operacijskega okvira, ki zadovoljujta posebne potrebe države, hkrati pa sta v skladu za osnovnimi principi vladavine prava;
zagotavljanju skladnosti izpeljanih reform s temi principi in z usposabljanjem profesionalcev na vseh nivojih pravnega sistema, ki so vključeni v implementacijo nove zakonodaje.
Ti programi se nanašajo na vsa pravna področja in na področja lokalne demokracije, ki jih pokrivajo medvladne dejavnosti.
Kot dodatek k programom pravnega sodelovanja, so bili ob sodelovanju Evropske komisije in Sveta Evrope implementirani posebni programi za določene države (npr. Albanijo, Moldavijo, Rusko federacijo) ali za določena področja. Njihov cilj je, da ustanovijo institucionalni in pravni okvir, ki je v skladu s principi vladavine prava, in reformira kriminalno, civilno in upravno pravo ter zagotavlja skladnost teh reform z evropskimi standardi.
Skupne dejavnosti morajo temeljiti na multilateralnem, regionalnem ali bilateralnem informiranju, izobraževalnih seminarjih, strokovnih ocenah in delovnih obiskih.
Te aktivnosti so načrtovane v tesnem sodelovanju z zadevnimi državami. Temeljijo na fleksibilnosti in upoštevajo njihove posebne lastnosti.
Čeprav v njem sodelujejo vse države članice, je Odbor ministrov odločil, da so, od leta 2000 naprej, primarno namenjeni jugovzhodni Evropi in neodvisnim državam Commonwealtha (CIS).
