Države članice Sveta Evrope se srečujejo z različnimi okoljskimi izzivi in vprašanji regionalnega ali prostorskega načrtovanja, ki jih je pogosto treba reševati na meddržavni ravni. Svet Evrope je pripravil vrsto mednarodnih aktov za:
varstvo in urejanje naravnega okolja v Evropi;
ohranjanje in izboljšanje človekovega okolja in naravnega življenjskega prostora;
razvoj prostorskega načrtovanja in razvojnih zasnov.
Na ministrski konferenci o okolju za Evropo (Sofija, oktober 1995) so okoljski ministri 55 evropskih držav s podpisom potrdili vseevropsko strategijo za biološko in krajinsko raznovrstnost. S tem so postavili okvir sodelovanja za ohranjanje in izboljšanje narave in krajine po vsej Evropi, ki naj zagotovi, da se:
bistveno zmanjša ogroženost biološke in krajinske raznovrstnosti Evrope;
poveča razširjenost biološke in krajinske raznovrstnosti Evrope;
okrepi ekološka skladnost Evrope;
javnost v celoti zaveže ohranjati biološko in krajinsko raznovrstnost.
Taka strategija je na novo domišljen in dejaven pristop in način, da se zaustavi in obrne proces poslabševanja biološke in krajinske raznovrstnosti. Njen cilj je vključiti ekološko razmišljanje v vsa področja družbenega in gospodarskega delovanja. Strategija poudarja nujnost izvajanja ukrepov, ki so že v veljavi, in ugotavlja, katere dodatne ukrepe bi bilo še treba sprejeti v naslednjih dveh desetletjih. Zagotavlja tudi dosleden način ukrepanja in skupne cilje za dejavno izvajanje Konvencije o biološki raznovrstnosti na državni in regionalni ravni.
Za izvajanje strategije so se zavezale pomembne evropske institucije. Za njen sekretariat pa sta skupno poskrbela Program Združenih narodov za okolje (UNEP) in Svet Evrope.
Konvencija o ohranjanju Evropskih naravnih življenjskih združb in naravnega življenjskega prostora (ali Bernska konvencija) je namenjena varstvu redkih in ogroženih živalskih in rastlinskih vrst in njihovega naravnega življenjskega okolja. Vsebuje sezname zavarovanih vrst in določbe za varstvo naravnih življenjskih okolij, ureja načine, ki se uporabljajo za izkoriščanje določenih vrst in vse države poziva, da s predpisi uredijo trgovanje z živalmi, zlasti z redkimi vrstami.
Bernska konvencija je na voljo za pristop tudi evropskim in afriškim državam, ki niso članice Sveta Evrope. Ratificiralo jo je 40 držav članic, Evropska gospodarska skupnost, Monako in štiri afriške države (Burkina Faso, Maroko, Senegal in Tunis).
V popisu je našteta cela vrsta različnih naravnih življenjskih okolij. V evropsko omrežje je zdaj vključenih približno 340 zavarovanih "biogenetskih" rezervatov, ki se razprostirajo na več kot treh milijonih hektarov.
Naturopa, center Sveta Evrope za ohranjanje narave, je bil ustanovljen leta 1967, da bi v dopolnitev mednarodnega političnega ukrepanja priskrbel informacije nosilcem odločanja in javnosti nasploh. Ob podpori informacijskega omrežja 41 agencij v posameznih državah in številnih dopisnikov, je bil Center pobudnik in nosilec številnih kampanj za dvig ozaveščenosti; zadnji taki akciji sta bili Evropa, naša skupna dediščina (1999–2000) in Evropsko leto za ohranjanje narave (1995). Pod geslom "prava informacija pravemu človeku v pravem trenutku" pripravlja center Naturopa publikacije v različnih jezikih.
Evropska diploma za zaščitena območja je priznanje, ki se podeljuje območjem, katerih naravna dediščina je še posebej pomembna in ki so ustrezno zavarovana. Kraji, ki si prislužijo to nagrado, izpričujejo bogastvo in raznolikost evropske narave. Doslej je bilo podeljenih že kakih šestdeset diplom.
Evropska konferenca ministrov, pristojnih za regionalno načrtovanje (CEMAT), se redno sestaja že od leta 1970, da proučuje izzive regionalnega ali prostorskega načrtovanja. CEMAT vključuje vse države članice Sveta Evrope in se pri regionalnem ali prostorskim načrtovanjem usmerja zlasti na trajnostni gospodarski, okoljski in družbeni razvoj v razširjeni Evropi.
Evropska listina o regionalnem in prostorskem načrtovanju se zavzema za celostno, funkcionalno in dolgoročno politiko načrtovanja, s katero naj bi dosegli:
uravnotežen družbeno-gospodarski razvoj v regijah;
izboljšanje vsakodnevnih življenjskih razmer;
odgovorno gospodarjenje z naravnimi viri;
varstvo okolja in razumno rabo tal.
Odprti delni sporazum o preprečevanju večjih naravnih in tehnoloških nesreč in varstvu pred njimi ter o organizaciji reševanja in pomoči ob takih nesrečah (Sporazum EUR-OPA za velike nesreče) je bil sklenjen marca 1987. Sporazum je na voljo za pristop članicam in nečlanicam Sveta Evrope in doslej ga je podpisalo 25 držav. Pri sporazumu sodelujejo tudi Evropska komisija, UNESCO, Svetovna zdravstvena organizacija in Oddelek za humanitarne zadeve pri Združenih narodih. Japonska ima status opazovalke.
Cilji sporazuma so:
utrditi in pospeševati vsestransko sodelovanje med državami članicami z vključevanjem vseh obstoječih virov in razpoložljivega znanja za zagotavljanje učinkovitega in soodvisnega obvladovanja večjih nesreč;
podpreti ustanavljanje evropskih centrov za spodbujanje neposrednega zanimanja in sodelovanja v državah članicah. S programi obveščanja, usposabljanja in raziskovanja na evropski ravni zagotavljajo take oblike organiziranosti učinkovit prispevek partnerjev, ki jih vodijo skupni cilji. Zdaj deluje že 20 takih centrov.
Za ogled spletne strani Sveta Evrope o okolju kliknite tukaj
